Poljub Moji Duši

Poljuba se ustne zdaj bi napile,
poljuba omamnega kot čaša je vina,
poljube poljubov bi zdaj zaužile,
poljubi so zanje zrak in so voda,
prepojene s poljubi bi se v sanje zavile....

Slap poljubov naj nanje se zlije,
poljub naj odžene črne mi misli,
poljub zdaj mi grehov naj dušo umije,
navdihni s poljubom sedaj me življenja,
naj se s poljubom zadnja tegoba izvije....

 

Sladkost ljubezni

Ljubezen
sladka
kot čokoladni
bonbon
nežna in lepa
vrtnica
omamno dišeča
ki s trnjem
opominja
da lahko
boli
zaljubljenost
gleda
nama
iz oči
stiskava
se v objemu
strastnem
uživava
v poljubih
omamnih
kot čokolada
sladkih

Že mogoče,

Že mogoče, da se svet ne vrti zaradi
ljubezni, vendar moram priznati, da se je
zaradi nje vredno vrteti z njim.

Ljubezen se rodi iz veselja,

Ljubezen se rodi iz veselja,
s katerim gledata drug drugega,
hrani se s potrebo, da spet vidita
drug drugega, in se zaokrožita,
ko se ne moreta več ločiti!

 

Čakam te

Pri meni si,
a jaz sem sama:
ne vzdramiš se, ko te objamem.

Pri meni si, a jaz sem sama:
ne slišiš me, kadar te kličem.

Pri meni si,
a jaz sem sama:
ti neprestano si na poti.

Pri meni si,
a jaz sem sama

(Ciril Zlobec)

Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen -
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra; velika bitja,
ki spregovore samo,
kradar umolknejo ljudje.

(Ivan Minatti)

Odkar vem zanjo

Odkar vem zanjo,
imajo dnevi modre oči
in vode barvo njenega krila.
Odkar vem zanjo,
veter šumi njen glas
in rože njene besede govore.

Tako rad imam te poletne oblake:
njene korake so spremljali,
ko je čez trave večerne prišla.

Tako imam rad te vrbe ob vodi,
zamišljene v tiho,
nežno pravljico o njej.
Nihče ne ve, kaj šepetajo.
Samo jaz.
In se smehljam.

Odkar vem zanjo,
sem kot avgustovska noč:
miren, poln zvezd in daljav

Nekoč se bom vrnil

Nekoč se bom vrnil, kot vrne se vsak,
po mnogih bom bitkah že stari vojak.
Brez upov bom hodil in novih želja,
nihče ne bo vedel, kje bil sem doma.

Točaj mi bo stregel, ki bo še otrok,
peljala neznana bo ulica v krog.
Zaspalo bo mesto, ki moje več ni,
le v sanjah iskal bom še stare poti.

Srečal bom starko, ki mimo bo šla,
prisluhnil bom glasbi, ki gre do srca.
Spomin me bo ganil in čudni nemir,
velika bo luna in pel bo skovir.

Ljubezen umrla je tukaj nekoč,
ni več se vrnilo, kar vzela je noč.
Dišale so trave in mak je cvetel,
le s tabo do reke nihče ni več šel.

(Feri Lainšček)

Dvojina

To arabesko ljubezni, ki nama zdaj sveti,
je mojster naslikal pred davnimi leti.
Misterij dvojine, ki nikdar ne mine,
prepoln je nemira, strasti in topline.

V globinah ljubezni je skrita uganka,
kaj vzame, kaj da ti usoda neznanka.
Tam strogi sodnik je, ki tehta obljube,
tam mila je vila, ki šteje poljube.

Res svetle so zvezde, kometi barviti,
srce pa edino, ki more ljubiti.
Rojeni pod srcem, si k srcu želimo,
tisoč in eno noč hrepenimo.

Ko zadnjič sva stala ...

 

Ko zadnjič sva stala
v solzah ter molče
potrta podala
v slovo si roke,
bila si vsa bleda
in mrzli poljub
mi je napovedal
sedanji brezup.

Hladno mi rosila
je rosa v obraz,
kot da bi slutila
sedanji moj čas.
Zavrgla si mene
in dobro ime.
A ni mi vseeno,
ko te sramote.

Če kdo te omeni,
telo vzdrgeta ...
Zakaj sem te cenil
tako iz srca! ...
Da sva se poznala,
res nihče ne ve,
a dolgo jokalo
bo moje srce.

Skrivaj sva ljubila-
skrivaj me boli,
da si pozabila
na stare vezi.
Če bi se čez čase
spet srečala kje,
kako bi sešla se?
V solzah in molče.

(George Gordon Byron)

Ne išči me!

Ne išči me!
Saj dobro veš...
ni treba, ni treba me iskati.
Vem, da predaleč,
a vselej na tvoji strani sem srca.
 

Poglej v nebo!
Še vedno sijejo ti žarki zlati...
Za vse kar čutim,
za vse kar nosim,
podarila bom
svoj košček ti neba.

Ne oproščaj se!
Saj dobro veš...
ne zmogla teže v sebi bi nositi.
Brišem bolečine,
kadar nemirno morje jih budi.
Če kdaj želel?
Iz neder svojih dam ti piti...
Za vso toplino,
za vso modrino,
na mehkih krilih
naj tvoja misel spi.

 

Topli pogledi..

Topli pogledi, iskrive oči,
ni strah me prepadov, mi burijo kri...
je svetlo ozvezdje, je jasno nebo,
prinašam svetlobo, da lahko zrem v temo!! 

Živim da te najdem..

V mavrici neskončnosti, vilina dom se skriva,
njegove sanje so s pisanimi barvami obdane,
vsak trenutek je navdih, vsaka misel je iskriva,
deli le smeh, lepoto, srečo... da lahko si košček zase vzame!!!

Poet...

Pesem je zdravilo, ki celi vse rane,
čisto nalahno in nežno te objame,
tako čaroben, pravljičen in lep je svet,
kdor poje, kdor v srcu je in bo ostal poet!!!

Pride dan...

Ti si vse kar sem si zelel,
zarek tvojih oci sem ujel,
soncnega zahoda je ubeznik,
v vesolju tava kot prestreznik,
ko zagleda me, potegne me,
poboza me, me zbudi,
zapornika v meni prebudi
in ti hitro ponudi,
kar lahko ti nudi,
takrat se zave, da kri in meso,
je vse, kar premore.

Naj ti bo postelja mehka..

Gozd potaplja se v mrak,
tišino para moj korak.
Blag veter boža mi obraz,
spominja me na tvojo roko, glas.


Modri veter, kje blodiš zdaj?
Vrni sanje mi nazaj ....

Stari hrast še vedno tam stoji,
le on ve, kaj po glavi mi roji.
Skrivnosti moje v sebi on drži,
bil nema priča temnih je noči.


Modri veter, kje blodiš zdaj?
Vrni sanje mi nazaj ....

 

Teško mi je zelo..

Prehojene stopinje,
zakrije listje,
si oddahnem,
ker pot me vodi le naprej.

Mi zimzelen krasi domači gaj,

ko prste gole krošnja razkazuje,
se mogočno pnejo,
vedno bližje k zvezdam.

Se pne... zeleni... se suši,
si novih moči pridobi,
o življenju pesem poje,
četudi kdaj,
pod zmrzaljo klone.

V naravi ples življenja,
zdaj nov list obrnem,
ko znova okoli ognjišča zbrani,
v srcih mir,
izrine pričakovanje.

Odrine kronca belino hladno,
s spevom zapeljuje zlatega princa,
da se pridruži v ples življenja.

Zajokala boš,Ti

Še eno ti pesem zapojem,
še eno in sladko zaspim;
po moji se koži sprehajaš,
začutila sem v sebi nemir...

Kot mesec na nebu si mojem,
v soju pod tabo žarim;
a z jutrom kot sonce vstajaš,
svetlobe si moje izvir...

Še eno ti pesem zapojem,
še eno, da želje zbudim;
z vonjem me svojim opajaš,
v meni prebujaš gejzir...

Rože,vino in pesem za njo...

Še malo, čisto malo...
spet ura bo polnoč,

ko z mehkobo me ovil
v nebeški boš obroč;

v obroč ljubezni nežne...
v obroč divjih strasti,

kjer danes z jutri
in znova jutri z nekoč,

v brezmejnem času
melodije se obrača...

in vse ti vrača,
ker daje ti čarobno moč;

svojo srečo ti pusti,
ko vname se srce...

in kakor, da ti vzame vse:
»Ne odhajaj proč!

Ostani!«
v željah se utaplja vroča kri,

ki si želi,
da kot hudournik bi deroč...

kipela... ob dotiku
tvojega telesa;

tam za obzorjem,
kjer ljubita se dan in noč...