Teško mi je zelo..

Prehojene stopinje,
zakrije listje,
si oddahnem,
ker pot me vodi le naprej.

Mi zimzelen krasi domači gaj,

ko prste gole krošnja razkazuje,
se mogočno pnejo,
vedno bližje k zvezdam.

Se pne... zeleni... se suši,
si novih moči pridobi,
o življenju pesem poje,
četudi kdaj,
pod zmrzaljo klone.

V naravi ples življenja,
zdaj nov list obrnem,
ko znova okoli ognjišča zbrani,
v srcih mir,
izrine pričakovanje.

Odrine kronca belino hladno,
s spevom zapeljuje zlatega princa,
da se pridruži v ples življenja.